»Postreči« je beseda, ki se v mnogih kontekstih morda zdi zastarela. Hlapčevstvo vsekakor ni vredno ljudi, če je vsiljeno ali trpeno zaradi položaja revščine ali kot diskriminacija.
Namesto tega "duh služenja", še posebej, če je skupen v kakršni koli skupnosti, postane dokaz sprememb v družbenih odnosih, ki rušijo stare vzorce ali nove hierarhije. Dejansko je služba, ki se živi s ponižnostjo, značilnost resničnih protagonistov pristnega napredka.
Nitin Nohria, višji dekan poslovne šole Harvard, pravi, da se bo v prihodnosti, ki se je že začela, biti dober vodja treba naučiti ponižnosti. Po njegovem mnenju mora skromnost postati ključna beseda v profilih prihodnjih ambicioznih menedžerjev. On ni norec. To pravi, ker se zaveda, da trenutni trend vse večje konkurenčnosti daje rezultate, ki so nasprotni pričakovanjem. Ustvarja psihično krhke ljudi, ki potrebujejo pozornost, obsedene z videzom, narcisoidne[1].
Navsezadnje se velike žene in veliki možje prepoznajo po majhnih potezah, na kar nas spominja tudi starodavna vzhodnjaška modrost: »Iz majhnega kalčka zraste največje drevo. Najvišji stolp nastane iz majhnega kupa zemlje. Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim korakom"[2].
Da bi živeli tako, je potrebna zavestna in svobodna izbira: ne živeti več zaprti vase in v svoje interese, ampak »živeti drugega«, z njegovimi čustvi, nositi njegova bremena in deliti njegove radosti. Vsi imamo majhne ali velike odgovornosti in prostore oblasti: na političnem in družbenem področju, pa tudi v družini, v šoli, v skupnosti. Izkoristimo svoja »častna mesta«, da se postavimo v službo skupnega dobrega in gradimo pravične in podpirajoče medčloveške odnose.
Tako je v zgodovinskem trenutku, ki ga je zaznamovala diktatura v Italiji, živel Igino Giordani, pisatelj, novinar, politik in družinski človek. Da izrazi svojo izkušnjo, piše: »Politika je služabnica in ne sme postati gospodar: ne sme se zlorabljati, dominirati ali celo dogmatizirati. Tu je njegova funkcija in njeno dostojanstvo: biti socialna služba, dobrodelnost[3] v akciji: prva oblika domovinske dobrodelnosti.« Verjetno je tudi v osebnem odnosu s tem človekom, ki je zakoreninjen v njegovem času, a tudi kot predhodnik, projiciran onkraj ovir in zidov, Chiara Lubich večkrat spomnila, da je politika, ko je avtentična izkušnja, »ljubezen ljubezni«, ker je to kraj najbolj pristnega in brezinteresnega služenja človeštvu v bratstvu.
[1] Michele Genisio “Humility” (v tisku)
[2] Daodejing,64
[3] Giordani besede dobrodelnost ne uporablja v smislu »blagostanja«, kot se običajno razume, temveč v krščanskem pomenu, ki označuje najvišjo obliko ljubezni.
